Solidarnost

Rimska pogodba, ki je bila podpisana leta 1957, je opredelila splošne cilje skupne kmetijske politike (SKP). V svojem bistvu je to solidarnostna pogodba, ki je postavila temelje solidarnosti med državami, med kmeti v državah članicah, med kmeti znotraj posamezne članice, med kmeti in nekmečkim prebivalstvom, solidarnost s šibkejšimi v družbi pa tudi medgeneracijsko solidarnost.

Solidarnost med državami članicami

Z Rimsko pogodbo so se postavila enotna pravila, ki temeljijo na judovsko-krščanskem izročilu in so bistvo Združene Evrope. Nova politika je temeljila na solidarnosti in postopnem zaupanju. »Bila je dejanje vere, pa ne v človeško dobroto, ki je v zadnjih dveh stoletjih tako kruto razočarala, ampak v vere v zdravo pamet narodov, ki so se naposled prepričali, da njihova rešitev leži v razumevanju in sodelovanju, ki bi bila tako trdno organizirana, da se jima nobena pridružena država ne bi mogla več odtegniti«. (Schuman, 1962)

Solidarnost med kmeti v državah članicah

Skupna kmetijska politika si je za cilj postavila povečanje storilnosti v kmetijstvu. To so dosegli s pospeševanjem tehničnega napredka in racionalizacije kmetijske pridelave. Poudarek so dali optimalni rabi proizvodnih dejavnikov, posebej dela in zagotavljanje primerne življenjske ravni na podeželju. Cilj je(bil) povečanje dohodka v kmetijstvu z ukrepi, do katerih so bili upravičeni kmetje v vseh državah članicah. Na ta način je skupna kmetijska politika prispevala k zmanjševanju razlik med življenjskim standardom kmetov v bolj in manj razvitih državah članicah.

Solidarnost med kmeti znotraj držav

SKP z različnimi ukrepi podpira območja s težjimi pogoji za pridelavo, kjer bi se kmetijstvo sicer opuščalo, pokrajina pa bi postala neprijazno zaraščena.

Odročna območja imajo manjše možnosti zaposlovanja, manj razvito infrastrukturo, pa tudi druženju večje razdalje med kraji niso naklonjene. Strmine, ki otežujejo strojno obdelavo, zahtevajo veliko ročnega dela. To zmanjšuje konkurenčnost hribovskega kmetijstva, s tem pa je tudi življenje na takih območjih manj privlačno za mlade.

Skupna kmetijska politika je vzpostavila mehanizme, ki pri prejemanju sredstev upoštevajo različne pogoje za kmetovanje. Na različnih območjih znotraj posamezne države (pa tudi med državami) so naravne danosti za kmetovanje nekje boljše, drugje slabše. Za zmanjšanje razlik SKP namenja dodatna sredstva za območja s težjimi pogoji za pridelovanje (gorsko-višinska območja strmine, barjanska tla, kraški svet…).

Solidarnost med kmečkim in nekmečkim prebivalstvom

Bistvo sožitja v družbi je, da znamo prisluhniti drug drugemu, v našem primeru nekmet kmetu. Prvi mora razumeti, da uspešnost drugega tudi prvemu omogoča boljše življenje.

V kmetijstvu se v večini panog denar obrača zelo počasi, zato so mnogi ukrepi SKP naravnani tako, da sofinancirajo večje naložbe na kmetijah. Vsak davkoplačevalec s solidarnostnim čutom se bo strinjal, da je taka pomoč pravična. Nenazadnje pa se ta denar porabi za to, da ima davkoplačevalec stabilno preskrbo s hrano.

Na primestnih območjih, kjer se srečujeta pridelovalec hrane in njen porabnik,

je solidarnost med kmečkim in nekmečkim prebivalstvom

ključnega pomena za strpno  sobivanje.

Sredstva, ki jih SKP namenja kmetijstvu so zgolj orodje! Še več koristi ima potrošnik, ki lahko kupi hrano po zmernih cenah. Tak pristop, ki ga SKP podpira, in ga bo v prihodnosti še bolj podpirala, pa ne koristi samo kmetom in podeželju, temveč je v korist vseh državljanov Slovenije in Evropske unije!

Solidarnost do šibkejših v družbi

Skupna kmetijska politika namenja tudi sredstva za odkup presežkov hrane, ki jo potem na ravni Evropske unije razdelijo ljudem s slabšim življenjskim standardom.

Medgeneracijska solidarnost

Povprečna starost gospodarjev kmetij je visoka, je krepko čez 50 let. Skupna kmetijska polit