Skupna kmetijska politika (SKP) se je kmalu po nastanku začela zavedati potencialnih negativnih vplivov kmetijstva na okolje. Sočasno s konferenco v Riu leta 1992 se je tudi SKP reformirala v smer trajnostnega kmetovanja, ki se zaveda, da je treba z naravo upravljati tako, da jo bomo pustili v dobri kondiciji zanamcem.
Učinkovito upravljanje z naravnimi viri ob čim manjši obremenitvi okolja je ključna usmeritev SKP. Temu skupna kmetijska politika z vsako reformo daje več poudarka. Skupna kmetijska politika predpisuje standarde varovanja okolja. Ti so opredeljeni v zahtevah navzkrižne skladnosti. Vse z namenom, da je tveganje za onesnaženje vode, zemlje in zraka čim manjše.
Znanje o tem, kaj vse je pomembno, da bomo zanamcem pustili zdrav planet, se med kmeti vse bolj uveljavlja. Za uvajanje dobrih praks na kmetijah pa bodo tudi v prihodnje članice EU zagotavljale pomoč prek sistema kmetijskega svetovanja.
Voda
Racionalno gospodarjenje s pitno vodo je že sedaj, v prihodnosti pa bo še bolj pomembno za človeštvo. Skupna kmetijska politika vzpodbuja smotrno uporabo vode z izgradnjo zbiralnikov, ki zajemajo bodisi presežek vode iz vodotokov, zbira padavinske vode ali iz podtalnice. S tem se gojenim rastlinam zagotavlja oskrbo z vodo v obdobjih, ko vode v naravi primanjkuje. Zaradi varovanja voda je prepovedano tudi gnojenje zmrznjenih površin, da ne pride do odtekanja v vodo.
Posebne omejitve, ki varujejo vodo, so opredeljene z vodovarstvenimi območji. Tam je omejena raba gnojil in kemičnih sredstev za varstvo rastlin.
Zemlja
Raba organskih in rudninskih gnojil, sredstev za varstvo rastlin, čistil je v kmetijstvu vse bolj natančno opredeljena. Pri tem je prišlo do še zlasti velikih premikov pri sredstvih za varstvo rastlin. Nekoč bolj strupena sredstva se zamenjujejo s takimi, ki se ne kopičijo v tleh, ki imajo krajšo razpolovno dobo.
Manjša uporaba sredstev za varstvo rastlin
zmanjšuje obremenitve okolja s škodljivimi snovmi.
Skupna kmetijska politika vzpodbuja kolobarjenje kot najbolj osnoven ukrep za ohranjanje rodovitnosti tal ter zmanjšanje težav s pleveli in škodljivci. Prav na tem področju bo treba še marsikaj storiti, saj ekonomika pridelave, ki favorizira koruzo, diskriminira ekonomsko manj zanimive poljščine.
Vse pogosteje se v kmetovanje nazaj uvaja tudi t. i. praha, kar pomeni, da se na vsakih nekaj let določena površina ne obdela. To omogoči, da se zemlja 'spočije', očisti...
Pravilno gnojenje gojenih rastlin je eden osnovnih ukrepov za kakovosten in stabilen pridelek. Uporabljajo se rudninska in organska gnojila. Pravilno prehrano rastlin dosegajo kmetje s tem, da gnojijo s hranili, ki jih določena rastlina najbolj potrebuje ali jih v tleh najbolj primanjkuje. Pred gnojenjem se zaloga hranil ugotovi z analizo tal ali rastlin.
Zrak
V povezavi z varovanjem zraka se v javnosti po krivici izpostavljajo toplogredni plini, ki so posledica kmetijske dejavnosti, še zlasti reje prežvekovalcev. Se pa po drugi plati ogromno dela na tem, da je manjša poraba fosilnih goriv. Sodobni motorji, načini minimalne obdelave tal, več znanja o možnostih zmanjšanja porabe goriv v kmetijstvu so le nekateri ukrepi, ki jih za varovanje zraka podpira skupna kmetijska politika.
|
SKP 
