Skupna kmetijska politika (SKP) je 'orodje', s katerim Evropska unija (EU) uravnava pridelavo hrane, ohranja obdelanost kmetijskih zemljišč in usmerja razvoj kmetijstva in podeželja. Za to namenja sredstva, ki jih dodeljuje po dveh osnovnih mehanizmih.
Neposredna plačila so temelj prehranske varnosti, ohranjajo obdelanost kmetijskih zemljišč in kulturno krajino.
Po prvem, ki ga imenujemo neposredna plačila, so do sredstev upravičeni vsi, ki obdelujejo kmetijska zemljišča in pri tem upoštevajo zahteve dobre kmetijske prakse – varovanje okolja, zdravja ljudi, živali in rastlin ter skrb za dobro počutje živali.
Drugi prav tako upošteva načela dobre kmetijske prakse, osredotočen pa je na gospodarski razvoj kmetij in podeželja. Izvaja se s programom razvoja podeželja (PRP), ki ga na podlagi skupnih izhodišč pripravi vsaka država članica glede na posebnosti svojega kmetijstva. Do teh sredstev so upravičeni tisti, ki se odločijo za naložbe. Ker se denar v kmetijstvu obrača počasi, Evropa prispeva del sredstev, s čimer omogoča ali pospešuje konkurenčnost evropskega kmetijstva.
Posebna pozornost je v okviru PRP namenjena območjem z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (npr. za hriboviti svet) in za spodbujanje okolju prijaznih kmetijskih praks (npr. ekološko kmetovanje), kar podrobneje opredeljuje v podpoglavju ohranjanje okolja in podeželja.
V nadaljevanju predstavljamo osem primerov dobrih praks, kmetij ali regionalnih projektov, ki so se razvili s pomočjo sredstev skupne kmetijske politike, do katerih so upravičenci prišli večinoma s pomočjo strokovnjakov Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.
Sredstva iz programa razvoja podeželja med drugim omogočajo hitrejši razvoj kmetij.
Evropska unija posveča posebno pozornost kmetijstvu na težjih pogojih za kmetovanje.
SKP - kakovost, varnost, blaginja, razvoj
Projekt sofinancira Evropska unija, Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja.
Za vsebino te strani odgovarja Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije.
Vsebina te spletne strani ne odraža nujno stališča ali mnenja Evropske komisije.
Dobre prakse
