Ali so slovenske izkušnje pri uresničevanju skupne kmetijske politike drugačne od hrvaških, kaj imajo skupnega in predvsem kako medsebojna izmenjava izkušenj lahko pripomore k bolj inovativnemu, trajnostnemu in zelenemu evropskemu kmetijstvu, so v torek, 7. junija, v hrvaškem mestu Klanjec nedaleč od slovensko-hrvaške meje ugotavljali udeleženci delavnice o skupni kmetijski politiki.

Dogodek je organiziral KGZS - Zavod Novo mesto v sodelovanju s Svetovalno službo Hrvaške, sofinancirala pa Evropska komisija v sklopu projekta Brez predsodkov o kmetijstvu in SKP, ki ga izvaja Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije.

Udeležence delavnice je najprej pozdravil župan mesta Klanjec Zlatko Brlek, ki je izrazil zadovoljstvo, da lahko gostijo tovrstno srečanje in da upa, da bo takšnih dogodkov še več. Podobno je menil tudi direktor KGZS – Zavoda Novo mesto Jože Simončič, ki je poudaril pomen kmeta in kmetijstva v Evropi. S čezmejnim sodelovanjem tako ustanov in kmetov se s pomočjo Evropske komisije uresničuje ideja o skupni kmetijski politiki.

Mag. Zdenka Kramar iz KGZS – Zavoda Novo mesto je predstavila ključne cilje Programa razvoja podeželja in razloge, zakaj je prišlo do reforme skupne kmetijske politike. »Slovenija je imela v preteklem obdobju na voljo približno dve milijardi evrov, ki smo jih tudi po zaslugi javne službe kmetijskega svetovanja uspeli skoraj v celoti porabiti. S tem denarjem smo povečali konkurenčnost slovenskega kmetijstva, povečali prihodek kmetij in zaposlenost na podeželju,« je še dodala Kramarjeva.

Robert Črep iz Svetovalne službe Hrvaške je primerjal izvajanje Programa razvoja podeželja v obeh državah in ugotovil, da sta si državi podobni, le da imajo na Hrvaškem kmetje na voljo veliko več ukrepov (okoli 20). Sicer pa sta po njegovih besedah prednosti vključenosti Hrvaške v skupno kmetijsko politiko, da imajo dostop do evropskih trgov in virov financiranja. »Trenutno je Skupna kmetijska politika edina možnost za nadaljnji razvoj hrvaškega in evropskega kmetijstva,« je zaključil Črep.

V kasnejši izmenjavi mnenj in izkušenj tako kmetov kot tudi kmetijskih svetovalcev z obeh strani meje je prevladovalo enotno mnenje, da sta tako Skupna kmetijska politika in Program razvoja podeželja nujna za kmetijstvi obeh držav. Njuno uresničevanje je včasih zelo zapleteno, saj tako prijavljanje na razpise in kasnejše izvajanje zahteva veliko znanja in informacij. Zato je še tolikanj bolj pomembna vloga kmetijske svetovalne službe, ki ima dostop do informacij in tudi ustrezna znanja za nudenje pomoči pri vključevanju v ukrepe Evropske unije.

Delavnica, ki jo je povezoval dr. Milan Husnjak, se je zaključila z obljubo oziroma dogovorom, da bosta obe svetovalni službi začeli bolj tesno sodelovati in da bosta tudi prek skupnih projektov odpravljala predsodke o kmetijstvu.