Evropska komisija je objavila rezultate študije o označevanju kmetijskih pridelkov in živil s hribovskih kmetij. V njej je ocenila veljavne sheme za označevanje teh pridelkov in živil ter analizirala označbo »hribovski izdelek«, ki jo je uvedla uredba, ki je stopila v veljavo 3. januarja letos. V njej so določeni pogoji za uporabo te označbe. Evropska komisija mora pripraviti pravila za njeno uporabo v primeru izjem.

Študija je pokazala, da se hribovski kmetje pretežno ukvarjajo z živinorejo in z njo ustvarijo 54 odstotkov prihodkov. Večina se jih ukvarja s pridelavo mleka, s katerim si zagotovijo 28 odstotkov vseh prihodkov (dve tretjini s kravjim mlekom). Slovenija je skupaj z Avstrijo, Nemčijo, Češko, Slovaško in Francijo v skupini držav, kjer kravje mleko hribovskim kmetom zagotavlja 25 odstotkov ali več prometa. Hribovske kmetije v EU pridelajo tudi večino hrane iz ovac in koz.

Glede krme analitiki Evropske komisije navajajo, da so razmere različne, ko govorimo o prežvekovalcih in drugih domačih živalih. Krmo za prežvekovalce (seno, silaža) hribovski kmetje večinoma pridelujejo na lastnih gorskih travnikih, drugo krmo, zlasti žita, proteinsko krmo, vitamine in minerale pa morajo kupovati z nehribovskih območjih.

Hribovski kmetje v Franciji za več kot 90 odstotkov krav mlekaric s hribovskih kmetij zagotavlja več kot 70 odstotkov krme s hribovskih območij. V Alpah in Srednji Evropi, kamor sodi Slovenija,  hribovski kmetje z nehribovskih območij zagotovijo 12 do 13 odstotkov krme za svoje krave mlekarice.

Proizvodnja svežega mesa je v hribih majhna, glede na pomen reje živali kot vir prihodka kmetov. Večino goveda hribovski kmetje prodajo živega, suhomesne izdelke pa hribvovske kmetije večinoma proizvajajo iz mesa, ki ga kupijo v nehribovskih območjih.

Analitiki Evropske komisije ugotavljajo, da je na voljo veliko mesnih izdelkov z geografsko označbo, da izvirajo iz hribovskih kmetij. Ti izdelki predstavljajo 24 odstotkov celotne vrednosti mesnih izdelkov z geografskim poreklom, a le malo katera odločba o zaščiti vključuje obveznost, da morajo biti sestavine izdelka iz hribovskih območij.

Glede stroškov proizvodnje analitiki Evropske komisije ugotavljajo, da so v povprečju rahlo višji kot na ravninskih kmetijah. Pridelava žit na hektar je lahko v hribih cenejša, a je nižji donos. Stroški reje živali so lahko enaki na hribovskih in ravninskih kmetijah. Kmetovanje na hribovskih kmetijah je dražje predvsem zaradi dražjih stavb in strojev, pa nižje produktivnosti dela, višjih transportnih stroškov. Lahko pa hribovski kmetje računajo na višje cene za svoje pridelke. Ta je za kravje mleko in govedo višja za 10 odstotkov, za jabolka, hruške in koščičasto sadje pa med 20 in 50 odstotkov.

Tabela: Primerjava med hribovskimi kmetijami in ravninskimi kmetijami

Vir: Poročilo Evropske komisije

Številna živila imajo na etiketah posredne ali neposredne označbe, ki se nanašajo na hribe (fotografije, sinonimi in podobno). Primer: slovenska blagovna znamka Alpsko mleko nakazuje, da je mleko iz Alp, kar je zavajujoče. Enako velja za Planinski čaj in Gorski čaj, pa za pašteto Kekec. Velikokrat gre za registrirane blagovne znamke, ki so zaščitene z zakonodajo o intelektualni lastnini, navajajo analitiki Evropske komisije V Franciji in Švici so možnosti za tovrstno zavajanje potrošnikov precej omejili s strožjimi nacionalnimi predpisi.<